Janja Štrumbelj, lastnica znamke in butika lePotica, že desetletje ustvarja tradicionalne slovenske potice, poleg tega pa so najbolj znani po mini potičkah – lePotičkah, ki jih v darilnih paketih ponujajo tudi preko Wolta.

8. marec, mednarodni dan žena, je čas, ko svet praznuje dosežke in vloge žensk v različnih sferah življenja. Ob tej priložnosti se osredotočamo na navdihujoče zgodbe, ki izstopajo iz podjetniškega sveta. Pri podjetju Wolt smo se odločili, da bomo to priložnost obeležili na poseben način – z raziskovanjem izkušenj naših izjemnih poslovnih partnerk in uspešnih podjetnic.

Pred ustavnovitvijo znamke lePotica je Janja delala v računovodstvu in kulinaričnem novinarstvu. Kljub temu da sta to dva zelo različna svetova, na eni strani ustaljeno pisarniško delo, na drugi veliko terenskega dela in stika z ljudmi, jo po njenih besedah obe strani še vedno veselita.  Še vedno jo, kdaj povleče v računovodske in pisarniške vode, le da je to zdaj bolj iz vidika lažjega in bolj učinkovitega poslovanja. Vse prej pridobljenje izkušnje so ji pomagale pri ustanovitvi in vodenju lastnega podjetja, sploh v začetnih fazah, ko si kot ustanovitelj vse – tajnica, nabavnica, pekovka, čistilka, prodajnica, direktorica in še kaj.

»Lastno podjetje je seštevek ali včasih celo zmnožek vsega, kar predstavljajo zaposlitve v raznih službah«.

Pri postavljanju podjetja in kasneje širjenju poslovanja so ji zelo pomagali mentorski programi. Mentorstvo, še posebno pri stratupih ali ko začneš nekaj graditi iz nič, se ji zdi izredno pomembno. Sama je bila na začetku vključena v mentorski program YES Start, zadnja tri leta pa nadaljuje mentoriranstvo v podjetniški skupnosti CEED, v programu AWE, ki je namenjen prav ženskim podjetnicam in si brez tega težko predstavlja, kako bi podjetje gradila in vodila.

Podjetništvo je namreč skupek izzivov, s katerimi se srečujemo, in če je človek vključen v mentorski program, je krasno, da ima ob sebi ljudi, ki jim zaupa, kjer lahko postavlja vprašanja in ve, da bo dobil kredibilen nasvet. V primeru, da se sreča s težavo, ki jo mogoče v tistem trenutku mentor ne zna rešiti in ne zna pomagati, pa bo zagotovo vedel, na koga se lahko podjetnik obrne. 

Pri ženskah se ji zdi ta možnost še toliko bolj pomembna, ker so ženske večkrat lahko malenkost bolj družabna bitja, potrebujejo tudi več pogovorov, so bolj nagnjene izražanju svojih čustva, tudi ko jim je težko. Olajšanje čuti, ko ve, da se lahko odpre, da pove, kaj jo teži in se o tem pogovori s kolegicami podjetnicami in mentorji.

Na svoji poti se je z možnostjo dostave svojega produkta pridružila tudi ponudnikom na Woltu. Njeni razlogi za sodelovanje z Woltom so bili na začetku zelo praktične narave, butik lePotica se je odprl v najbolj kritičnem pandemskem obdobju maja 2020, tako so se morali boriti za vsakega kupca. Takrat je bil tudi čas, ko je bila dostava hrane na dom v porastu in to je bil kanal prodaje, ki je bil praktično edini neproblematičen in brez omejitev.

Sicer pa je imela Janja ob predstavitvi novega produkta na tržišče kar nekaj izzivov. Največji je bil na začetku ta, da so bile lePotice izdelek, ki do takrat še ni obstajal. Potico sicer vsi Slovenci zelo dobro poznamo, Janja pa jo je želela malo povzdigniti, narediti iz nje produkt z višjo dodano vrednostjo in jo ponuditi na drugačen, bolj zanimiv način. Tako je nastala mini potička, ki jo lahko podarimo. Zapakirano v primerno embalažo ali pa izbor potičk različnih okusov, ki jih lahko podarimo na primer namesto bonboniere. 

Kupci so bili od sprva skeptični: kako potica na tak način, saj to vendar ni čokolada. Janja pravi, da lahko ob jasni viziji in cilju z manjšimi koraki napreduješ proti tistemu, o čemer sanjaš. Kupce prepričati ali pa jim povedati, da obstaja nekaj novega, da je možno potico prodati tudi na tak način, to je bil izziv, ki ga je bilo potrebno premostiti. Sreča pa je bila na njeni strani, saj je bil produkt dovolj zanimiv in so ga kupci hitro sprejeli ter bili navdušeni nad idejo, večjih težav s prodajo zato na začetku ni bilo. 

»Izzivi pa se pojavljajo ves čas, z rastjo in razvojem, so ti vedno večji in bolj kompleksni. Spopadanje z izzivi pa je lažje, ko veš, da produkt prihaja iz tebe«.

Ste na svoji poti doživeli kakšne posebne težave ali izzive, ker ste ženska?

Mislim, da imamo v Sloveniji kar dobro okolje za ženske, poslovno okolje je dovolj razvito, tako da ženske, ki želijo poslovno kariero v podjetništvu, nimajo nekih posebnih težav, da bi jim bilo težje odpreti podjetje ali pa začeti s katerim koli poslom, ker so ženske. Večja težava je mogoče pri vzpostavljanju ravnovesja med zasebnim in poslovnim življenjem, ker je ženska še vedno mama, ženska je tista, ki bolj podpira družinski del življenja. Seveda se na srečo časi spreminjajo, veliko moških se veliko bolj aktivno vključuje v družinsko življenje in so s tem ženske do neke mere razbremenjene, vendar je tradicionalna vloga skrbi za otroke in družino ter gospodinjstvo še vedno nekoliko bolj naslonjena na žensko. Izziv je v 24 ur dolgem dnevu ne pozabiti nase, na počitek in na to, da moramo vlagati tudi vase, v svoje dobro počutje, če želimo, da funkcionira družina in na drugi strani, da lahko tudi svojo kariero vodimo po svojih željah.

Na dan žena slavimo dosežke in prispevke žensk. Ali obstaja sporočilo ali nasvet, ki bi ga želeli deliti z ženskami, ki sledijo svojim sanjam v poslovnem svetu?

V prvi vrsti bi rada dejala, da je leta 2024 čas, da nehamo ločevati ženske in moške poklice ter ženske in moške poslovne kariere. Se pravi, živimo v Evropi, zibelki demokracije in materi narodov in se mi zdi, da je čas, da nehamo to poudarjati ali izpostavljati – ali sem ženska ali sem moški in ali imam zaradi tega težave. Po drugi strani pa bi rekla, da se ženske, ko se lotevamo kariere, niti ne bi smele spraševati, ali mi bo zaradi tega, ker sem ženska težje, ali bom imela zaradi tega kakšne ovire. Seveda na svetu obstaja še ogromno držav in skupnosti, kjer so ženske zelo zapostavljene, mi pa imamo res srečo, da živimo v takem delu sveta, kjer mislim, da imamo ženske že vse možnosti, da so nam dane in dovoljene vse stvari, tudi tiste, ki v preteklosti niso bile in da je samo na nas ženskah, da to izkoristimo in da se spustimo iz teh okov ter delamo to, kar si želimo in smo svobodne pri odločanju.

Kje ste vi jedli najboljšo potico, poleg svoje?

Dobrih potic je seveda veliko, ampak vedno je najboljša tista doma, domača, od babice ali od mame, moram pa priznati, da tudi moja tašča peče izredno dobre potice in sem se od nje zelo veliko naučila in dobila dobre recepte. Domača potice je vedno najboljša, kogarkoli vprašate.

Imate morda kakšne pregrehe?

Živim, jem in delam po trenutnem ali osebnem občutku – tisto, kar mi paše, tisto pojem, tisto, kar se mi »zalušta«, to počnem, tisto, kar vidim, da je potrebno narediti, naredim. Nekako se ne obremenjujem s tem, ali je tega preveč ali premalo, nekako po občutku. Res je, da nikoli ne pretiravam z velikimi količinami ničesar, se pa ne odpovedujem ničemur, vse počnem v zmernosti, zato tudi nimam občutka, da kakorkoli grešim. Glede na to, da smo ravno po pustu, pa vam zaupam; za maškare pečemo krofe v kar velikih količinah, celo leto ne pojem praktično nobenega krofa, mi niti na misel ne pride in me ne ganejo v nobeni vitrini, okrog pusta pa lahko pojem tudi 4 na dan, se jih najem in jih imam potem dovolj za celo leto.

Kdaj pa si najraje privoščite lePotico?

Prav privoščim si je ne, ker jo moram večkrat testirati, poskušati, včasih delamo slepe teste, takrat moram preizkusiti, če je vse v skladu z recepturami, torej da ni kakšnih napak ali pa celo težav s samimi sestavinami. Za praznike še vedno velja, da potica mora biti na mizi, z veseljem pojem kak kos, prav veliko več pa najbrž ne. Male potičke se pa priložnostno tudi pri nas doma kdaj znajdejo na mizi, ko imamo na primer obiske. Sicer pa, kot rečeno, večinoma preizkušam testne vzorce v proizvodnji.

Lahko potem pričakujemo tudi kakšne nove okuse?

Trenutno nimamo v planu novih okusov, v lanskem letu smo predstavili dva, cimetove in kokosove, še leto prej rožičeve, tako da za letos nimamo teh načrtov, kar pa ne pomeni, da se to ne bo zgodilo. Idej imam še veliko, tudi za kakšne bolj nenavadne kombinacije, tako načrtujem morda, da v naslednih letih ta nabor okusov še povečamo. 

Ob koncu nam zaupajte samo še, kakšen bi bil vaš nasvet za mlajšo Janjo?

Mlajši Janji bi rekla samo, da naj si upa sanjati, naj se potrudi v tem, da doseže svoje sanje, naj bo pri tem aktivna in naj zaupa v to, da bo vedno vse v redu.