Poklepetali smo s slovensko kuharsko mojstrico, kuharsko samoukinjo, zvezdo slovenskega kuhanja, promotorko Slovenije, mednarodno priznano šefinjo s številnimi nagradami, najboljšo šefinjo na svetu, poliglotinjo, športnico, popotnico, mamo, žensko – Ano Roš. Zupala nam je, kakšne ovire je spoznala na poti do uspeha, kaj si misli o vplivu naše platforme Wolt ter kaj rada počne v prostem času. Bo v prihodnosti morda pripravila prav poseben izdelek samo za Wolt?

Ana pravi, da bodo mame vedno najprej mame in bodo svoje otroke postavile pred ostale goste/kupce. Sicer sta njena otroka že odletela od doma, hči živi na Šrilanki, sin pa v Torinu. Tako se lahko bolj posveti delu, ker si ne zna vzeti dovolj prostega časa. V osnovi pravi, da je kreativka, ki zelo rada ustvarja. Prav tako je deloholik, rada dela, zato pa lahko nastajajo  projekti – Jaz in Pekarna Ana v Ljubljani, poleg že zelo priznane Hiše Franko.

Danes je dan žena. Dan, ko praznujemo ekonomsko, politično in socialno enakopravnost in dosežke žensk. Kot pionirka v kulinaričnem svetu ste združili kreativnost in kulinarično strokovnost ter dosegli izjemne uspehe. Ko razmišljate o svoji poti, je bil morda kdaj trenutek, ko ste začutili, da je vaše poslanstvo večje, da vaše delo vpliva na percepcijo ženske v kulinarični industriji in da redefinirate priložnosti za ženske? Lahko z nami delite to izkušnjo, kdaj in kako ste morda to doživeli, začutili?

Kaj je dejansko emancipacija? Emancipacija pomeni, da se ženskam da možnost, da se razvijajo, tako, kot se lahko razvijajo moški že skozi celo zgodovino. Uporabiti platformo “medijsko izpostavljenega človeka” je krasno, saj lahko na tak način opozoriš, kaj vse se še mora spremeniti, zato da bo ženska lahko dosegla enako plačo, enake rezultate. V kuharskem poklicu je to še toliko težje, saj se pri njem še najbolj pokaže, kaj vse manjka. 

V precej tradicionalnih družbah smo ženske še vedno nosilke vseh štirih zidov. To pomeni, da smo mame, gospodinje, žene, poleg tega pa vzporedno gradimo tudi kariere. Danes lahko vidimo, kako pozno ženske rojevajo otroke, ker na prvo mesto postavljajo kariero. Zelo pogosto se nato tam okoli tridesetega leta zgodi, da se ženske ustavijo in zavejo, da še nimajo otrok, da še nimajo pravega partnerja, ker so se celo življenje posvečale karieri. Tukaj se nato ženske začnejo umikati nazaj.

Enakost v družbi pomeni tudi razbremenitev ženske. Pomembno je, da se žensko nauči, da ne občuti krivde, kadar mora poskrbeti zase, tako profesionalno kot tudi osebno. In to, kar pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji močna ženska, v obratni smeri največkrat  na žalost ne drži. 

Ste kdaj začutili, to da ste kot pionirka v kulinariki, morali nastopati bolj močno, bolj strogo kot moški v vašem poklicu?

Bolj strogo ne. V svetu kulinarike prevladujejo moški in če želiš, da te opazijo, je bolj pomebmo, da si boljši od njih, kot to da si glasen.  Ko se je začelo toliko govoriti o emancipaciji v kuhinji, ko naj bi bila kvota moškega in ženske kar naenkrat enaka, pa vemo, da je to nemogoče, so vsi začeli govoriti o teh roza kvotah in prirejati roza večerje. S tem so zgolj avtomatično sporočili, da je  ženska dobra samo zato, ker je ženska. Ne, ženska se mora v moškem svetu dokazati, zato pa ni glasnejša, ampak mora najti priložnost oziroma mora dobiti priložnost, da je lahko v moškem svetu enako dobra ali velikokrat tudi boljša. 

Kako vidite svojo vlogo pri oblikovanju prihodnosti za bodoče kuharice in podjetnice na tem področju?

Biti mogoče tista vzornica oziroma vzgled, ker sem mama, ker sem ženska, ki je uspela. Ker sem ženska, ki si zna vzeti vsake toliko nekaj časa zase (veliko premalo haha), ampak se učim. Sem ženska, ki ima glas. Sem ženska, ki jo poslušajo tako ženske kot tudi moški. Pred nekaj dnevi me je poklicala indijska šefinja, ki dela v restavraciji v Bangkoku, ki je ravnokar dobila drugo Michellinovo zvezdico in mi je zaupala: “Vedno sem vedela, da si carica, ampak zdaj, ko imam svojega otroka (ravnokar je rodila), zdej se šele zavedam, kaj pravzaprav tvoja kariera pomeni”. 

Ravnokar je prispel v pekarno Wolt dostavljalec, ravno ko smo vam hoteli zastaviti nekaj vprašanj, ki se navezujejo na našo platformo (smeh). Pred kratkim ste združili tradicionalne vidike peke z modernim tehnološkim razvojem in novimi navadami potrošnikov ter pričeli s sodelovanjem s platformo Wolt. Dišeč pobeg si tako lahko ljubitelji vaših izdelkov zdaj privoščijo kar v udobju svojega doma oz. v pisarni med delom. Kakšni so bili strateški razlogi za izbiro Wolta kot vašega dostavnega partnerja?

Najprej naj pojasnim, da prihajam iz Kobarida, kjer Wolta ni (še! Ha ha). Ker nimamo izbire, smo v zimskih mesecih prisiljeni kuhati. Ko sem začela preživljati več časa v Ljubljani (predvsem zaradi Pekarne Ana in restavracije Jaz) in sem utrujena prišla domov, kjer me je pričakal prazen hladilnik, sem odkrila krasen način, kako lahko jem raznoliko in hkrati ostanem doma. 

Za nas, je bila to res velika matematika (ha ha). 

Zagotovo pa je najboljša stvar zjutraj en sveže pečen rogljiček ali pa svež kruh. Ali pa en res dober sendvič. Tako se je tudi razvila naša linija sendvičev (smo še v poskusni fazi). 

Prav tako lahko omogočimo, da v pisarni lahko za kosilo pojeste res dober sendvič s svežimi sestavinami in svežim kruhom.

Ko smo se spraševali kako torej vse te odlične izdelke pripeljati do ljudi, smo ugotovili da je Wolt odlična priložnost. 

Kako vidite vpliv omenjene platforme na lokalno gospodarstvo?

Ne bom ravno trdila, da se lahko poveča delovna storilnost, ampak dandanes, ko nam neprestano zmanjkuje časa, je res odlično, da lahko hrano naročimo v pisarno in nam ni treba zapravljati časa za vožnjo. Da lahko ti dejansko dobiš nekaj krasnega za pojest v pisarno, potem se odpraviš na balkon zadihat, malo poklepetat, je res neprecenljivo. Po drugi stran ljudje vse manj kuhajo, obstaja celo nov koncept stanovanj brez kuhinj, kar pomeni, da ljudje vse več naročajo na spletu in s tem pridobijo tudi restvaracije. 

Kakšni so načrti za sodelovanje s platformo Wolt v prihodnosti? Ste morda razmišljali, da bi razvili prav poseben izdelek, ki bil na voljo zgolj uporabnikom na Woltu?

Seveda, odprti smo za vsako sodelovanje, ampak morate vedeti, da je pekarna Ana še vedno majhen otrok. Potrebovali smo dobro leto, da smo se stabilizirali, da smo ugotovili, kje imamo ozko grlo v proizvodnji, kaj imajo ljudje najraje itd. In šele enkrat, ko analiziraš številke, ko vidiš, kaj ljudje radi kupujejo, katere dni radi kupujejo, potem lahko narediš korak naprej. Mi smo ga naredili z vami in vstopili v domove ljudi, ko se ta stabilizira, pa lahko začnemo razmišljati o novih podvigih in razvoju novih izdelkov.  Morda lahko za vas naredim sendvič . (ha ha)

Preživljate prijeten večer doma, postanete lačni, ne ljubi se vam kuhati. Kaj najraje naročite prek Wolta? Lahko je jed oz. lahko navedete restavracijo, iz katere najraje naročate.

Mislim, če greste gledat mojo statistiko, lahko vidite, da vedno naročam jedi iz restavracije Roza slon ( ha ha), in sicer najbolj pikantne stvari, tudi green curry. Sem ljubiteljica pikantnega, ponavadi sem imela pekoče omakice kar v torbici.

Nedavno ste omenili, da okuse vidite kot barve. Zaupajte nam, kakšne barve je pain au chocolat in kakšne pain au klobasica in kimči?

Malo sem ponagajala. Dejansko vidimo barve kot palete okusov, torej okusi so barve. Pain au chocolat je zagotovo sreča, medtem ko slišim kimči sendvič sem v svoji domišljiji na letalu za Korejo in sem tik pred pristankom, kjer bom izjemno uživala. V Hiši Franko ekipa prihaja iz različnih delov sveta, zato se pozna tudi vpliv različnih kultur tudi azijske. Sami namreč pridelamo več kot 300 kilogramov kimčija, ki ga v celoti seveda ne moremo uporabiti samo v Hiši Franko, je pa dobrodošel v drugih dveh enotah. Tako smo tudi dobili navdih za kimči sendvič.

S katero hrano se najraje pregrešite?

Ne verjamem, da je hrana pregreha, verjamem, da je hrana sreča. Zato si naročim vse. Sem velik pristaš zdrave hrane, predvsem zelenjave in sadja ter presne hrane. Obožujem dober kos kruha in dobre pice, vendar jih ne vidimo kot pregreho. Z veseljem pojem pico ali celo pico in pol ter ob tem nimam občutka krivde. 

Kakšna je Ana v prostem času? 

Nasmejana, včasih zaskrbljena, nikoli sitna ( ha ha )

Kakšen nasvet bi dali danes mlajši Ani?

Da naj bo bolj samozavestna. Bilo bi ji lažje v življenju.